Znanje za zvokom

Zakaj 440? In zakaj ne?

Da orkester zveni skupaj, se vsi dogovorijo o referenčnem tonu — komornem tonu. Danes je pri 440 hercih. To ni naravna konstanta, temveč dogovor: sklenjen 1939 na mednarodni konferenci v Londonu, leta 1955 sprejet kot priporočilo ISO, leta 1975 zapisan kot standard ISO 16.

432 Hz je komorni ton, na katerega je Radio 432 privzeto nastavljen. Leži približno 32 centov pod komornim tonom 440 Hz — dobro tretjino poltona. Vsi toni se pri tem enakomerno znižajo; glasba ostane ista, le za spoznanje nižja.

Merljivo je natanko to: višina tona, razmik v centih, faktor 54/55. Vse onkraj tega — toplejše, polnejše, prijetnejše — je pripisovanje in subjektivni vtis sluha. Radio 432 tega ne trdi, temveč ti prepusti primerjavo: preklopi, prisluhni, odloči se.

Meje merjenja

Vsake glasbe ni mogoče enako dobro izmeriti

Meri se zvok, ki pride do tebe — to je meritev, ne nezmotljiva resnica.

Klasika pogosto plasti veliko instrumentov drug na drugega, k temu se doda odmev koncertne dvorane — posamezne višine tonov se zaradi tega bolj zabrišejo, kot če igra le en glas ali en instrument. Pri technu in podobni elektronski glasbi je marsikaj namenoma zelo nizko (basi) ali zelo visoko (hi-hat, šumi) in s tem zunaj območja, v katerem je mogoče jasno določiti višino tona.

Nekateri posnetki tudi zgodovinsko niso bili natančno posneti na 440 Hz, ali pa se je njihova višina tona zaradi hitrosti traku in poznejše digitalizacije rahlo premaknila — pri Beatlih je to znano. Radio 432 v takem primeru pošteno izmeri, kaj je v posnetku dejansko, tudi če to ni pričakovana vrednost.

Posamezen glas ali posamezen inštrument: kazalec miruje — višino tona je dobro mogoče določiti.

Veliko inštrumentov drug čez drugega ali zelo nizki/visoki zvoki: kazalec niha — višino tona je mogoče določiti le negotovo.

Poglobi se